Avstralija - Canberra, december 2012

Na poti v Canberro 

Canberra je funkcijo glavnega mesta od Melbourna prevzela leta 1927. Večina Avstralcev ni ponosnih na svojo prestolnico, saj je umetno zgrajena s točno določenim namenom in nima hiper-aktivnega vzdušja ostalih velikih mest. Za obiskovalca pa je mesto izjemno zanimivo, saj poleg posebne arhitekturne zasnove ponuja nekaj izmed verjetno najboljših muzejev in galerij na svetu. Večina jih nudi brezplačne vodene oglede, možno pa je tudi zastonj parkiranje, kar nama je poenostavilo in polepšalo dan.

Parlament, dograjen 1988

Avstralski parlament je sestavljen (po vzoru angleškega) iz dveh tvorb. Prva je House of the Representatives (predstavniški dom), kjer na eni strani dvorane sedi vlada na drugi pa koalicija (da, prav ste prebrali, Avstralci opozicijo imenujejo koalicija), druga pa senat, kjer senatorji zastopajo interese zveznih držav. Na spodnjih dveh slikah sta predstavljeni obe dvorani, ki sta skoraj identični, razlikujeta se le v barvi. Zelena simbolizira liste, rdečkasta pa cvetove evkaliptusa.

House of the Representatives in Senat

Pogled proti parlamentu - poslopje novega parlamenta se skupaj s starim parlamentom staplja v eno enoto in tako stare stavbe ne zavrača ampak jo nadgrajuje.

War Memorial - muzej vojne zgodovine je bil verjetno najboljši muzej, kar sva ga kdaj videla. Razdeljen je na dva dela, ki predstavljata obe svetovni vojni, vodic prostovoljec, ki deluje brezplačno, pa nam je izčrpno predstavil vlogo Avstralije v obeh vojnah.

 

Spominska plošča padlim avstralskim vojakom - legenda pravi, da so na mestih, kjer so padli vojaki, pognali makovi cvetovi.

Carillon - orjaški glasbeni inštrument, ki je sestavljen iz 22 zvonov iz brona in mehanizma. ki jih povezuje s klaviaturo. Prirejajo prave koncerte tega inštrumenta, celo v trenutku, ko sva bila v bližini, je nekdo očitno pridno vadil. Zvok instrumenta se kot cerkveni zvonovi mogočno razlega po okolici.

Avstralija - New South Wales, december 2012

Byron Bay, znameniti kraj hipijev in surferjev

Kosilo ob cesti

 

V nacionalnem parku Myall Lakes sva doživela veličastno nevihto - strele so treskale večkrat na sekundo, tako da jih ni bilo težko ujeti v objektiv.

Strela 

Polonina ''zanimiva rastlina''

Pelikan

Laughing Kookaburra ali smejoča kukabara je ptica, katere petje je podobno glasnemu režanju

Dingo - avstralski divji pes, ki ne laja

Pav

Koala

Nekateri se ne morejo upreti božanju koalinega kožuščka ...




Večerja pri ''teti in stricu'' v Sydneyju

''Pavlova'' - avstralska tradicionalna torta, ki je ime dobila po ruski balerini Ani Pavlovi. Avtentičnost pa si prisvajajo tudi Novozelandci ...

Sydney Harbour

Sydney Opera House - simbol mesta in države. Ustvaril jo je danski arhitekt Jorn Utzon 1957, dokončana pa je bila 1973. Njena nazobčana streha simbolizira jadra in se tako staplja s pristaniško okolico. Objekt vsebuje veliko koncertno dvorano, operno dvorano ter vrsto drugih manjših prizorišč. Balet Labodje jezero se nama je zdel primerna izbira za predbožični čas, a 223 dolarjev za najcenejšo karto je pomenilo, da sva se začudeno-razočarana zaprla v avto, Čajkovski pa splaval po vodi.

Aboridžinska slikarija na drevesnem lubju v Contemporary Art Gallery of New South Wales

Slika simbolizira odnos med belci in avstralskimi staroselci - belec poskuša zašiti rane, ki jih je zadal aboridžinski skupnosti v preteklosti.

Opera v somraku

Fernery - praprotnjak v botaničnih vrtovih

Teta Zdenka in stric Dinko

Prelaz Dead Horse (Mrtev konj) v nacionalnem parku Kosciuszko, kjer sva prenočila pred jutranjim vzponom na najvišji vrh Avstralije

 Tesnobna pokrajina na pobočjih gore - evkaliptusov gozd je požgal požar, tako da so ostala le še siva debla. Semena te vrste evkaliptusa (poznamo preko 1000 vrst tega drevesa) pa imajo to lastnost, da po požaru leta ostanejo v zemlji in nato znova poženejo. Gozd naj bi se tako v prihodnosti obnovil.

Pajek neznane vrste

Na pobočjih gore je pozimi mogoče celo smučati. Uborna infrastruktura privablja mnoge avstralske smučarje, ki na tem kontinentu nimajo druge izbire. Če slučajno koga zamika, da bi smučal v Avstraliji - cena dnevne karte je približno dvakrat višja kot v Švici!

Avstralci zares radi poskrbijo za varnost pohodnika - cela pot do vrha je tlakovana z železnimi ploščami

Na vrhu gore

Poljski raziskovalec Paul Edmund Strzelecki je prvi uradno prišel na vrh gore. Pokrajina ga je spominjala na gričevje rodnega Krakowa, zato je goro poimenoval po poljskem domoljubu Kosciuszku. Avstralci poljsko besedo seveda uradno izgovarjajo povsem napačno.

Panorama gorske pokrajine

Emujevka in ''piščančki''

Kenguru/emu na cesti

Umetno jezero Hume

Trampolin v kempu

Avstralija - Queensland, november 2012

Brisbane, glavno mesto zvezne države Queensland in tretje največje v Avstraliji

V centru velemesta ob reki Brisbane je narejena plaža iz mivke

Svojo prvo prekmursko gibanico sva spekla na južni polobli

Tim (v sredini) je bil navdušen nad slovensko kulinariko

Prvi zajtrk po prespani noči v najinem začasnem domu - kombiju (Mitsubishi Express 2.0, letnik 1994). Potovanje po Avstraliji je zaradi izjemnih razdalj, odsotnosti in nerazumno visokih cen javnega prevoza mogoče le, če imaš svoje vozilo. In sva rekla pa naj bo in si nabavila ''campervan'' - kombi, preurejen v mini avtodom. 

Pot naju je najprej zapeljala proti kraju Bundaberg. Na tamkajšnjo zaščiteno obalo v nočeh od novembra do januarja želve velikanke prihajajo nest jajca, iz katerih se do marca izvali na stotine majcenih želvic. Te nato 30 let plavajo po oceanu in se nato vsako leto vračajo na isto plažo izleč nov zarod želv. Znanstvena ekipa vsak večer spremlja število samic, ki pridejo na plažo, in opravi vse potrebne meritve. Želve so  zaradi divjega lova v sedemdesetih letih skoraj izumrle, dandanes pa je njihovo število spet tolikšno, da obstaja možnost, da se bodo ohranile za prihodnje generacije.

"Naša" želva je bila stara nad 60 let in v tej noči je izlegla 164 jajc. Ker jih je izlegla preblizu obale in bi jih lahko odplavila nepredvidljivo visoka plima, jih je bilo treba izkopati in prestaviti nekoliko višje na plaži. Pri tem opravilu smo lahko pomagali tudi obiskovalci.

Želvja avtocesta - pot od morja do gnezda 

Ob cesti sva se ustavila na plantaži makadamije. Makadamija je avstralski orešček endemit, ki ga lahko kupimo tudi pri nas. (Mimogrede, v Sloveniji je cenejši kot dva metra od drevesa ...)

Entuziastična vratarka nama je brezplačno razkazala tovarno, kjer oreščke strojno luščijo, pražijo in pakirajo. V najino popotniško bisago pa nama je meni nič tebi nič položila še kilo slastnih oreščkov!

Kuščar, ki si ga nisva želela na postelji med spanjem

Rainbow lorikeet - vrsta papige, ki frfota povsod in jo srečujeva vsak dan

In končno tudi kenguruji!

Šoferdžija

Požari v Avstraliji ne obstajajo samo v novicah, ampak tudi čisto zares. Krošnje evkaliptusovih dreves ne zgorijo, le njihova debla zoglenijo, vse ostale rastline pa izginejo v ognjenih zubljih. Zanimivo je, da se proti ognju borijo z ognjem - načrtno požigajo določena področja, da se požari ne morejo širiti. Pokrajina na sliki je načrtno požgana. 

Emu

Odpravila sva se v notranjost Queenslanda. Ravna cesta brez ovinkov, pokrajina brez vzpetin na vseh straneh, na vsakih 150 km pa kraj, ki je pravzaprav le bencinska črpalka in pa dve, tri hiše. Takšna je vožnja po Avstraliji - po 730 km pa je na zemljevidu še vedno izgledalo, kot da sva na obali ...

Pokrajina v somraku - vzpetine na obzorju so pomenile, da se bližava cilju

Soteska Carnarvon, kjer sva se odpravila na 22 km pohod

Območje nacionalnega parka Carnarvon so nekdaj naseljevali Aboridžini, tako da sva si lahko ogledala impresivne 30000 let stare slikarije na skalah

Aboridžini tega območja so za svoje slikarije uporabljali tehniko šablone, za barvilo pa so uporabljali rdečo zemljo, ki so jo raztopili v vodi, nato pa jo z usti nabrizgali okrog šablone. Glavni motivi so človeška  roka, emujeva taca, bumerang in mreža.

Drugi način aboridžinske umetnosti je klesanje v skale; na sliki zelo pogost motiv -  vulva

Par požirkov vode iz pipe (ki naj bi bila pitna) je bilo dovolj, da je moral en član najine odprave uporabiti jekleno voljo, da je z vedno hujšo drisko, vročino in bolečinami v mišicah po neusmiljeni vročini prišel celo pot nazaj. Ob poti dvig morale - pesem drumljice v naravnem amfiteatru

V kampu, kjer sva prespala, so prosto skakljali kenguruji, ki so navajeni obiskovalcev in se pustijo občudovati zelo od blizu

Polona je narabutala lubenico velikanko ob cesti

Na jugu Queenslanda sva se ustavila v nacionalnem parku Springbrook, ki ima edinstveni subtropski deževni gozd. Za razliko od tropskega le-ta raste na okrog 1000 metrov višine, kjer je klima hladnejša, vseeno pa dežuje skoraj vsak dan. Gozd je ostanek gozda iz časov Gondvane, praceline, ki je obstajala pred 500 milijoni let. 

Pod 100-metrskim slapom sva se naužila tišine in mogočnosti narave

Ob sončnem vzhodu so v kamp prišle papige, ki so jih razvadili z jutranjim hranjenjem. Početje je sicer zelo zabavno, a šele kasneje se nama je posvetilo, da je hranjenje divjih živali pravzaprav zelo škodljivo.

Papiga se ne zmeni za objektiv 20 cm stran

King parrot (kraljeva papiga)

Gondwana fig-tree - prazgodovinsko drevo, figovec, je drevo parazit, ki raste navzdol. Najprej se seme zasidra v krošnji gostiteljskega drevesa, nato pa začne spuščati svoje korenine proti tlom. Približno sto let traja, da gostitelj odmre, figovec pa se vsadi v tla in požene svojo krošnjo.

Polona: ''Po levi, in to v kombiju - kdo je car!''

Miha: ''Ženska za volanom ...''

Žaba med nočnim sprehodom

Tole sploh ni navaden puran: Gondwana Bush Turkey ali prapuran, ki je prvotno živel v subtropskem deževnem gozdu je zaščiten in se prosto sprehaja med hišami.

Springbrook pa ni vreden obiska le zaradi gozda in ptic. V podzemni jami, ki se prične z naravnim mostom in slapom (na sliki), prebivajo čisto posebne živalce. Glow-worms ali svetleči se črvi so v resnici ličinke muhe, ki se ponoči hranijo z žuželkami, ki jih privabljajo z izločanjem snovi, ki se ob stiku s kisikom zasveti.

Prvi obisk jame je bil žal neuspešen ... Horde japonskih turistov, ki so jih skoraj do vhoda v jamo pripeljali v avtobusih, so bile nočna mora za ljubitelja narave. Njihovo primitivno, glasno, svetleče in bliskajoče obnašanje bi si zaslužilo, da bi jim za vedno prepovedali vstop v nacionalni park. Problem je seveda v tem, da so za 15 minutni ogled jame (v katero lahko vstopiš brezplačno) pripravljeni plačati 80 dolarjev ...

Drugi dan sva prišla v jamo pravočasno in svetlikajoče ličinke na stropu jame so ustvarjale zares magično atmosfero. Imela sva celih 15 minut zase, preden se je iz daljave zaslišalo lomastenje bližajočih se japonskih osvajalcev ...

Kakadu

Pri nas jeleni, v Avstraliji pa koale na cesti