Avstralija, Northern Territory 2. del, januar 2013

 

 

Tiramisu v Alice Springs v središču Avstralije

 

 

Avstralci oddaljenih in redko poseljenih območij ne morejo do zdravnika, zato zdravnik pride k njim. Pravzaprav prileti! 

Royal Flying Doctor Service je neprofitna organizacija, ki je s svojimi 61 letali neprestano že od leta 1928 na voljo bolnikom, ki živijo tudi po več sto kilometrov stran od najbližjega zdravstvenega doma, skrbi pa tudi za zdravstveno pomoč na daljavo (vsaka oddaljena domačija ima skrinjico z zdravili, ki jih zdravnik predpiše po telefonu glede na opis težav).

 

 

Devil's Marbles ali hudičeve frnikule ob cesti na poti na sever

 

Paličnjak v naravnem okolju

 

Severni del Avstralije je dom milijardam termitov, ki si gradijo različne tipe domovanj. Termitnjake sva občudovala ob poti, največjega med njimi pa sva zabeležila v nacionalnem parku Litchfield.

 

Bila sva že tik pred koncem najine poti. Pred zadnjimi 100 km vožnje sva se se ohladila v potokih in pod slapovi v nacionalnem parku Litchfield.

 

 

Polona pod slapom

 

Plavanje v idiličnem okolju in ravno prav hladni vodi

 

Ujel sem VELIIIIIIIIKO ribo!!!

V Darwinu, tropskem mestu na severu Avstralije, ki je hkrati pomenil konec najinega popotovanja, sem se z dvema domačinoma odpravil na ribarjenje (eden od njih je bil najin legendarni Couchsurfng gostitelj Ashely). Zelo izkušena stara mačka nista ujela ničesar, začetnik kontinentalec pa je ujel svojo prvo ribo. Bila je za večerjo.

Ashley, navigator na bojni ladji avstralske mornarice, naju je gostil celih 10 dni oziroma dokler nisva prodala kombija, čeprav smo bili dogovorjeni le za 4 dni. Mu je pač toliko teknil tradicionalni slovenski goveji golaž, da je polizal krožnik in nujno zahteval še recept. Polona se je med tem nažirala z božičnimi čokoladnimi zvezdicami po akcijski ceni 25 c. In tako sva končno tudi v Avstraliji našla en artikel, ki je bil poceni!

 

Da bi naplahtal kupca, da je Kibla čisto spodobno vozilo, je Miha izpod motorja pobrisal sleherni madež puščanja olja. In skoraj mu je uspelo, le da je bil kupec v tem primeru nekoliko preveč premeten in je kombi pred nakupom odpeljal na servis, kjer so ga slekli do kosti in odkrili (pre)mnoge pomanjkljivosti. Nekoliko barantanja pa je zaleglo, da si kupec ni premislil in tako sva se znebila svojega prvega vozila.

 

Kibla naju je tako zapustila ...

 

... midva pa sva zapustila Avstralijo.

 

 

 

 

Mihova sklepna misel

Najino potovanje po Avstraliji je bilo vsekakor edinstveno. Že od
točke, ko je padla odločitev, da kupiva vozilo in vse opraviva na
lastno pest, je bilo jasno, da bova kontinent tam spodaj doživela na
povsem lasten in neponovljiv način. Nakup vozila in pa predvsem
prodaja in nenehno popravljanje pokvarjenih delov so se izkazali za
zelo zamudne in denar požirajoče izkušnje. A Kibla, kot je dobila ime,
se nikoli ni popolnoma pokvarila, tako da naju je pripeljala več kot
11 ooo km, po šestih zveznih državah, 11 nacionalnih parkih, nič
koliko naravnih znamenitostih in lokalnih posebnosti brez primere.
Najino potovanje vsekakor ne bi bilo za začetnike; niti ne bi bilo
primerno za vse tiste, ki v sebi nimajo kančka oportunizma in
drznosti. Pa tudi ne bi bilo za vse tiste, ki se ne morejo odpovedati
tipičnim komoditetam vsakdanjega Evropejca. Življenje v kombiju je pač
omejeno na večinoma zgolj nujne operacije, s katerimi pa se da ob
kančku iznajdljivosti neskončno uživati v svobodi gibanja in
udejanjenju lastnih potovalnih idej brez vnaprej pripravljenega
turističnega plana. Resnično nama je uspelo videti le to, kar sva si
želela in pri tem zapraviti bistveno manj denarja, kot če bi potovala
z javnim prevozom in se prijavljala na organizirane izlete.
Avstralija, ki je predvsem kontinent in šele nato država, ponuja
popotniku popoln pobeg iz civilizacije. Občutek, ko se znajdeš sredi
ničesar, in ko je do najbližjega mesta več kot 500 km, je lahko
utesnjujoč in srh vzbujajoč, na drugi strani pa te osvobodi vsega, s
čimer se sicer srečuješ vsak dan, a tega dejansko ne potrebuješ. V
puščavi šteje le senca nad glavo in vsaj 10 litrov vode na dan, za vse
ostalo nimaš časa ne volje.
Poleg tega je Avstralija morda poslednji del sveta, kjer lahko zares
opazuješ neokrnjeno naravo v svoji prapodobi, saj človek v večino
predelov nikoli ni kritično posegal. Velike družine kengurujev,
tekajoči emuji, neštete vrste ptic, koale na cesti in ježevci ob
cesti, svetleče se ličinke na stropu jame, vsega tega sva se do
popolnosti naužila. Narava je pravzaprav tako divja, da je v mnogih
primerih celo preveč intenzivna, saj se zaradi povsod in vedno
prisotnih muh, ki ti zlezejo v usta in ušesa, obadov, ki te pikajo po
nogah, mravelj in termitov, ki v trenutku napadejo vsako drobtinico
hrane, dostikrat ne da spokojno opazovati narave okoli sebe. A človek
se mora sprijazniti, da je zgolj vsiljivec v naravnem okolju.
Na potovanju sva spoznala mnoge prečudovite ljudi. Od hrvaških
izseljencev Zdenke, Dinkota in Milke z možem Alexom, ki so naju
gostili z iskrenim gostoljubjem, do vseh avstralskih couch-surfing
gostiteljev Tima, Benjamina in Ashleya pa do družine Rimmington, ki
naju je praktično iz ceste vzela pod streho za dva dni, ko se nama je
pokvaril kombi.
Za konec pa še nasvet za vse obstoječe in bodoče popotnike ter v
premislek vsem, ki ste občudovali najine slike in komentarje: pravo
potovanje sestoji iz dobrih in slabih trenutkov -  čeprav na slikah vse
izgleda prečudovito in vabljivo in popolno, je resnica ta, da pošten
popotnik pretoči več solza, kot če bi sedel v udobju domačega fotelja.
A to še ne pomeni, da ga karkoli odvrne od prihodnjih podvigov ...
Pogum velja in pot pod noge!

 

Avstralija, Northern Territory 1. del, december-januar 2012/12

Mt. Conner oziroma lažni preplah za Uluru. Mt. Conner je še en monolit sredi ničesar, ki pa je povsem nepoznan in tako v popotniku vzbudi lažno upanje, da je na obzorju Uluru.

Trajalo je tako še en dan, da sva dejansko ob sončnem vzhodu prišla pod Uluru.

Uluru, mistična gora in svetišče Aboridzinov ob sončnem vzhodu spreminja barvo kot kameleon.

Pod Ulurujem na zadnji dan leta 2012

Sprehodila sva se okrog gore

Kata Tjuta - 36 velikanskih skal sredi ničesar

Polonin skok od veselja

Sončni zahod oziroma tihožitje s kiblo

Skupinica Jugoslovanov, ki sva jih spontano spoznala na licu mesta in so naju takoj povabili k sebi v kamp na silvestrovanje ob kengurujevem roštilju in starih jugoslovanskih vicih.

Dokaz, da lahko jugoslovanski narodi sobivajo v miru: levo zgoraj Atila (Srbija), zraven njega Ana (Hrvaska), levo spodaj Emil - Giorgio (Srbija), v sredini Stanko (Bosna) in desno spodaj Edina (Srbija). In seveda dva Slovenca desno zgoraj.

Rdeče puščavske sipine

King's Canyon (še en nacionalni park) s skalnimi formacijami v obliki čebeljih panjev

Hoja po robu (trdi, da ni vedela, kjer pravzaprav hodi ...)

Pogled navzdol po kanjonu

Avstralija, South Australia, december 2012

Modro jezero v kraju Mt. Gambier, čigar modrina še danes ni pojasnjena. Jezero je namreč modro le od novembra do februarja, sicer pa je sivozeleno.

Večino južne in osrednje Avstralije je nekoč prekrivalo morje, ostala pa so slana jezera, ki so zaradi majhne količine padavin večinoma suha.

Sol od blizu 

In končno sva prispela v Port Augusto, mesto na robu, zadnjo urbano postojanko, kraj na koncu vseh razumnih poti. Od tod dalje le 3000 km puščave z nekaj zaselki, ki imajo okrog 20 prebivalcev, le toliko, da lahko skrbijo za bencinsko črpalko in nekaj enostavnih prenočišč. Bilo je 48°C v senci, pihal je zlovešč vroč veter, zunaj nikogar, cesta pa tako razbeljena, da je njen neskončni ravni jezik ustvarjal fatamorgano vode v daljavi. (V kombiju, naj mimogrede opomniva, nimava klime)

Tako imenovani kitajski zid v nacionalnem parku Flinders Ranges na božični dan

Ko se znajdeš sredi ničesar ...

Božična večerja v kampu nacionalnega parka Flinders Ranges 

Flinders Bush Cake ali improvizirana puščavska torta iz palačink in linolade, ki jo prodajajo tudi v Avstraliji!

Sončni zahod nad suhim slanim jezerom

Takole bo nekoč končal tudi najin kombi

Prvi nočni postanek v puščavi in tipična puščavska naselbina, ki jo Avstralci imenujejo "town" (mesto). Kar pa se tiče muh, vam lahko zagotoviva, da številka ni pretirana ...

Coober Pedy ali DOBRODOŠLI V PEKLU

Aridno območje brez padavin, dnevna temperatura med 40°C in 50°C, ki se ponoči lahko 

spusti tudi do -5°C, in lokacija sredi ničesar – vse to ni moglo biti kos človekovemu pohlepu po dragih kamnih. Coober Pedy, v jeziku staroselcev "Belec v luknji", je rudarsko mesto, kjer je leta 1915 14-letni deček iskal pitno vodo, po naključju pa našel opale. Dandanes je mesto svetovna prestolnica opalov, saj prispeva kar 95% svetovnega izkopa. Ljudje pa, ki so vsi tako ali drugače vpleteni v rudarstvo, so ugotovili – ''zunaj ne moremo preživeti, kopati pa tako ali tako znamo'' in so se naselili pod zemljo. Tri četrtine izmed 3500 prebivalcev živi v opuščenih rovih ali pa v prav zato izkopanih luknjah v zemlji. Pod zemljo je konstantna temperatura idealnih 23°C in življenje lahko poteka dokaj normalno – dokler seveda ne stopiš na sonce ...

V Coober Pedy se lahko priseli prav vsakdo, le najeti morate kos zemlje, avstralska vlada vam podari vrtalne stroje in na njene stroške vam že utečeni možje izkopljejo prva dva osnovna rova, potem pa potrebujete le približno 1000 $ za dizel na mesec, kolikor vam bodo popili delovni stroji, in pa vsaj še enega entuziasta s približno enako vnemo – da v rovu ne boste osamljeni. Potem pa kramp v roke in morda najdete tisto najdebelejšo opalovo žilo, ki jo pogumni belci v luknjah iščejo že 97 let ...

V Coober Pedyju pa ne živijo samo Avstralci. Sem so se preselili obupani, premeteni, izgubljeni in predrzni iz vsega sveta - ni čudno torej, da je ob vstopu v mesto znak za srbsko pravoslavno cerkev, hrvaški klub in grško taverno. Vse seveda pod zemljo!

Edina podzemna srbska pravoslavna cerkev na svetu še od znotraj

Dobrodošli pod zemljo! Na sliki podzemno bivališče, kakršno je bilo, in takšno, kakršno je danes.

Skorajda "hobbit hole" (hobitova luknja)

Iskalec opalov (žal neuspešno)

Najdaljša ograja na svetu, ki so jo postavili zaradi napadov puščavskih psov dingov na drobnico. S svojimi 5600 kilometri (prvotno 9600 km) je daljša od Velikega kitajskega zidu in je najdaljši objekt na svetu.

Razkopana pokrajina okoli Coober Pedyja

Igra rožnatih odtenkov ob sončnem zahodu in luninem svitu