Avstralija, Northern Territory 2. del, januar 2013

 

 

Tiramisu v Alice Springs v središču Avstralije

 

 

Avstralci oddaljenih in redko poseljenih območij ne morejo do zdravnika, zato zdravnik pride k njim. Pravzaprav prileti! 

Royal Flying Doctor Service je neprofitna organizacija, ki je s svojimi 61 letali neprestano že od leta 1928 na voljo bolnikom, ki živijo tudi po več sto kilometrov stran od najbližjega zdravstvenega doma, skrbi pa tudi za zdravstveno pomoč na daljavo (vsaka oddaljena domačija ima skrinjico z zdravili, ki jih zdravnik predpiše po telefonu glede na opis težav).

 

 

Devil's Marbles ali hudičeve frnikule ob cesti na poti na sever

 

Paličnjak v naravnem okolju

 

Severni del Avstralije je dom milijardam termitov, ki si gradijo različne tipe domovanj. Termitnjake sva občudovala ob poti, največjega med njimi pa sva zabeležila v nacionalnem parku Litchfield.

 

Bila sva že tik pred koncem najine poti. Pred zadnjimi 100 km vožnje sva se se ohladila v potokih in pod slapovi v nacionalnem parku Litchfield.

 

 

Polona pod slapom

 

Plavanje v idiličnem okolju in ravno prav hladni vodi

 

Ujel sem VELIIIIIIIIKO ribo!!!

V Darwinu, tropskem mestu na severu Avstralije, ki je hkrati pomenil konec najinega popotovanja, sem se z dvema domačinoma odpravil na ribarjenje (eden od njih je bil najin legendarni Couchsurfng gostitelj Ashely). Zelo izkušena stara mačka nista ujela ničesar, začetnik kontinentalec pa je ujel svojo prvo ribo. Bila je za večerjo.

Ashley, navigator na bojni ladji avstralske mornarice, naju je gostil celih 10 dni oziroma dokler nisva prodala kombija, čeprav smo bili dogovorjeni le za 4 dni. Mu je pač toliko teknil tradicionalni slovenski goveji golaž, da je polizal krožnik in nujno zahteval še recept. Polona se je med tem nažirala z božičnimi čokoladnimi zvezdicami po akcijski ceni 25 c. In tako sva končno tudi v Avstraliji našla en artikel, ki je bil poceni!

 

Da bi naplahtal kupca, da je Kibla čisto spodobno vozilo, je Miha izpod motorja pobrisal sleherni madež puščanja olja. In skoraj mu je uspelo, le da je bil kupec v tem primeru nekoliko preveč premeten in je kombi pred nakupom odpeljal na servis, kjer so ga slekli do kosti in odkrili (pre)mnoge pomanjkljivosti. Nekoliko barantanja pa je zaleglo, da si kupec ni premislil in tako sva se znebila svojega prvega vozila.

 

Kibla naju je tako zapustila ...

 

... midva pa sva zapustila Avstralijo.

 

 

 

 

Mihova sklepna misel

Najino potovanje po Avstraliji je bilo vsekakor edinstveno. Že od
točke, ko je padla odločitev, da kupiva vozilo in vse opraviva na
lastno pest, je bilo jasno, da bova kontinent tam spodaj doživela na
povsem lasten in neponovljiv način. Nakup vozila in pa predvsem
prodaja in nenehno popravljanje pokvarjenih delov so se izkazali za
zelo zamudne in denar požirajoče izkušnje. A Kibla, kot je dobila ime,
se nikoli ni popolnoma pokvarila, tako da naju je pripeljala več kot
11 ooo km, po šestih zveznih državah, 11 nacionalnih parkih, nič
koliko naravnih znamenitostih in lokalnih posebnosti brez primere.
Najino potovanje vsekakor ne bi bilo za začetnike; niti ne bi bilo
primerno za vse tiste, ki v sebi nimajo kančka oportunizma in
drznosti. Pa tudi ne bi bilo za vse tiste, ki se ne morejo odpovedati
tipičnim komoditetam vsakdanjega Evropejca. Življenje v kombiju je pač
omejeno na večinoma zgolj nujne operacije, s katerimi pa se da ob
kančku iznajdljivosti neskončno uživati v svobodi gibanja in
udejanjenju lastnih potovalnih idej brez vnaprej pripravljenega
turističnega plana. Resnično nama je uspelo videti le to, kar sva si
želela in pri tem zapraviti bistveno manj denarja, kot če bi potovala
z javnim prevozom in se prijavljala na organizirane izlete.
Avstralija, ki je predvsem kontinent in šele nato država, ponuja
popotniku popoln pobeg iz civilizacije. Občutek, ko se znajdeš sredi
ničesar, in ko je do najbližjega mesta več kot 500 km, je lahko
utesnjujoč in srh vzbujajoč, na drugi strani pa te osvobodi vsega, s
čimer se sicer srečuješ vsak dan, a tega dejansko ne potrebuješ. V
puščavi šteje le senca nad glavo in vsaj 10 litrov vode na dan, za vse
ostalo nimaš časa ne volje.
Poleg tega je Avstralija morda poslednji del sveta, kjer lahko zares
opazuješ neokrnjeno naravo v svoji prapodobi, saj človek v večino
predelov nikoli ni kritično posegal. Velike družine kengurujev,
tekajoči emuji, neštete vrste ptic, koale na cesti in ježevci ob
cesti, svetleče se ličinke na stropu jame, vsega tega sva se do
popolnosti naužila. Narava je pravzaprav tako divja, da je v mnogih
primerih celo preveč intenzivna, saj se zaradi povsod in vedno
prisotnih muh, ki ti zlezejo v usta in ušesa, obadov, ki te pikajo po
nogah, mravelj in termitov, ki v trenutku napadejo vsako drobtinico
hrane, dostikrat ne da spokojno opazovati narave okoli sebe. A človek
se mora sprijazniti, da je zgolj vsiljivec v naravnem okolju.
Na potovanju sva spoznala mnoge prečudovite ljudi. Od hrvaških
izseljencev Zdenke, Dinkota in Milke z možem Alexom, ki so naju
gostili z iskrenim gostoljubjem, do vseh avstralskih couch-surfing
gostiteljev Tima, Benjamina in Ashleya pa do družine Rimmington, ki
naju je praktično iz ceste vzela pod streho za dva dni, ko se nama je
pokvaril kombi.
Za konec pa še nasvet za vse obstoječe in bodoče popotnike ter v
premislek vsem, ki ste občudovali najine slike in komentarje: pravo
potovanje sestoji iz dobrih in slabih trenutkov -  čeprav na slikah vse
izgleda prečudovito in vabljivo in popolno, je resnica ta, da pošten
popotnik pretoči več solza, kot če bi sedel v udobju domačega fotelja.
A to še ne pomeni, da ga karkoli odvrne od prihodnjih podvigov ...
Pogum velja in pot pod noge!