Na kmetiji pod mistično goro Taranaki, september/oktober 2012

 

Nova Zelandija je velika država z malo ljudmi, zato je vsak transport pravi podvig. Zaradi tega sva se odločila, da se bova z vzhodne obale na zahodno podala kar na štop - in delovalo je! Dva dni, 11 avtomobilov in 590 kilometrov.

 

 

 

Na polovici poti sva se ustavila v Rorotui, ki stoji na vulkansko aktivnem območju. Voda, ki pride na povšje, je topla ali celo vroča, zrak pa poln žveplenih hlapov. V bližnjem parku sva si pogrela stopala v enem izmed termalnih izvirov.

 

 

 

Sredi mesta se iz tal neprestano dviga para.

 

 

 

Klokotajoče blato

 

 

 

Pogumna prebivalka tamkajšnjih geotermalnih voda - rekla sva ji kar vodna kokoška

 

 

 

 

Najina druga kmetija blizu mesta New Plymouth na jugozahodni obali severnega otoka ob Tasmanskem morju

 

 

Prekrasni cvetovi endemičnih novozelandskih grmov, ki so krasili vrt okoli hiše

 

 

 

Spet smo štihali in sadili

 

 

 

Pri tem nam je družbo delala požrešna kosovka, ki je vneto brskala za deževniki

 

 

 

Muzejski eksponat številka II

 

Štala s telički

 

Nekoliko starejši telički se preselijo na prosto

 

 

 

Ker jih kravam odvzamejo takoj po rojstvu, jih nekaj časa še vedno hranijo z mlekom

 

 

 

Prerivanje pri gumijastih seskih je neznansko

 

Na Novi Zelandiji je več krav kot prebivalcev, zato je molža povsem avtomatizirana. Navadijo jih, da same pridejo v prostor za molžo in se potrpežljivo postavijo v vrsto, nato pa stopajo na vrtečo se ploščad, kjer jim delavci nataknejo seske. Za 1200 krav tako potrebujejo le dva para rok.

 

 

Na kmetiji prodajajo jajca prosto sprehajajočih se kokoši

 

 

 

Novozelandski golob velikan

 

 

 

Magična gora Taranaki ob svitu. Zaradi mikroklime na tem območju je gora večino časa odeta v debelo plast oblakov. Videla sva jo samo enkrat ob sončnem vzhodu, spremenljivo vreme pa nama je preprečilo, da bi se podala na vrh.

Unikatni duo na ulicah New Plymoutha - didgeridoo in drumljica

 

 

 

Muca