Tonga, 2.del, oktober 2012

 

Z malim aviončkom sva poletela proti otočju Vava'u na severu

tongaškega arhipelaga

 

Kokos, mango, papaja, banana - ne mislite, da ste jih že kdaj poskusili, če še niste bili v krajih, kjer dejansko rastejo!

 

Nedelja je na Tongi po zakonu dan počitka, pomeni pa tudi obvezni obisk cerkve. Izbirate lahko med katoliško, mormonsko, evangeličansko, metodistično, adventistično in najbrž še katero drugo cerkvijo. Izkazalo se je, da je za Evropejce obisk katoliške cerkve na Tongi izredna kulturološka izkušnja, saj med verniki vlada veselo in sproščeno vzdušje, povsem drugačno kot v temačni srednjeveški Evropi. Velik del obreda je bilo petje - domačini so peli na pamet štiriglasno kot profesionalni pevski zbor. Zares neverjetno!

 

 

Tihožije z nuno in bananovci




 

Pogled na Neifau, glavno mesto otočja Vava'u

Lovec na papaje

 

 

Tonga je ena izmed bojda zgolj treh držav na svetu, kjer lahko plavaš s kiti - in ravno čofotanje s kiti grbavci je bil razlog za najin obisk otočja Vava'u. Še skok v potapljaško opremo - in pol smo šli!

 

 

Navkljub zaključku sezone, zaradi česar sva imela precej težav z iskanjem čolna, ki bi naju popeljal na morje, smo kita zagledali takoj, ko smo pripluli na odprto morje. Na tej sliki mama kitinja ...

 

 

 

... tukaj pa mama kitinja (16 metrov) in dojenček kitek, ki meri 4 metre, vsak dan poloka 600 litrov mleka in se zredi za 25 kilogramov (torej v času našega podviga se je zredil za kakšnih 5 kg).

 

 

Žal nisva imela podvodnega fotoaparata, tako da so te tri slike sposojene z interneta, ampak dejansko je bilo tako, kot zgleda. Ko prvič skočiš v vodo, se sploh ne zavedaš, kaj dejansko te čaka. Divje plavaš do vodiča, ki s prstom kaže v globino, od koder se bela lisa vedno bolj veča, dokler se pred tabo ne pojavi OGROMNA žival, ki ji na pol metra zreš v oči. Ob pogledu na giganta se kar malo ustrašiš (Polona) ali pa si popolnoma presran (Miha) in se začneš spraševati, če so res tako nenevarni, kot vsi pravijo, ob drugem potopu in vseh naslednjih pa se uživancija zares začne. Opazuješ kitovo elegantno gibanje in vrtenje, njegovo fascinantno telo in kar ne moreš verjeti, da si dejansko z njim na štiri oči.

 

 

Če se nam je že dojenček zdel velik, si lahko poskusite predstavljati, kako je blo ob srečanju z mamo kitinjo, ki je velikosti avtobusa ... Enkrat smo videli tudi oba skupaj, kitek plava ob njej in se dviga tudi nad njo.

 

 

Tako blizu smo bili! Noro!

 

Polona v popolni opremi

 

Samotna (= sanjska) tropska plaža

 

 

 

Ples s plavutkami

 

 

Zaplavali smo še v jamo, kjer so na stropu gnezdile lastovke, pod nami pa so se na dnu bočile velikanske korale v nebeški modrini morja

 

 

Sladkorni trs vsebuje zelo okusen sladek sok, ki ga enostavno pocuzaš iz trstike

 

Longbeans ali dolgi fižol na levi in soursop ali sumljiv tropski sadež na desni

 

 

Baobab ali kruhovec

 

Baobab na tradicionalni način (ocvrte rezine) in še s slovenskim priokusom - pražen ali restan ali tenstan baobab. Lahko ustanovimo Društvo za priznanje praženega baobaba kot samostojne jedi.

 

Hm - tale je pa nekam v letih ...?

 

 

 

S ponosom vam predstavljamo:

McDonnell Douglas DC-3, letnik 1944,

še vedno (uspešno) leti naTongi

 

 

 

Pogled v pilotov kokpit - pogled v preteklost

 

 

 

Ob pogledu na starino, ki je zelo podobna avionu iz druge svetovne vojne, ki je spominsko razstavljen v vasi pri Metliki, nama ni bilo ravno smešno, vendar je bil let izredno miren in skrajno panoramski. Preleteli smo nešteto otočkov s koralnimi grebeni in uživali v razgledu. Nisva si mogla kaj, da ne bi po pristanku povprašala pilota, kako zaboga je možno, da 68 let star avion še vedno leti. Rekel je, da je DC-3 najboljši avion v zgodovini, da je bil nazadnje obnovljen 2009 in da nekateri ljudje plačujejo tisoče dolarjev za panoramske lete z njim. Kakšen privilegij, torej!